18-letnica piše Deželaku Junaku: ''Od nekdaj sem prezirala dobrodelne akcije, dokler nisem začela spremljati tebe, Miha ...''

16. 06. 2019 ob 11:11

Ko te zapis 18-letnice, ki razmišlja zrelo in drugače tako gane ...

Pisala nam je 18-letna poslušalka Zoja, ki pravi, da ima že od nekdaj željo pomagati ljudem in v Deželaku vidi vzornika, ki jo je spodbudil k temu, da nekoč tudi sama začne sodelovati v dobrodelnih akcijah ali celo organizirati nekaj svojega. Pravi, da je kljub mladosti izredno zrela in razmišlja precej drugače od svojih sovrstnikov. Ne želi se izpostavljati, bi pa rada povedala, kako razmišlja ... Od nekdaj sem prezirala dobrodelne akcije, dokler nisem začela spremljati tebe, Miha. Moja starša sta namreč prav tako dobrodelna (se ne rada izpostavljata javno) in že od nekdaj ubogim darujeta denar in ostale pomembne stvari, ki si jih ne morejo privoščiti, zato se že od malih nog čutim odgovorna, da tudi jaz pomagam tistim, ki so v stiski.Ampak, zakaj preziram nekatere (poudarjam nekatere) dobrodelne akcije? Ker sploh ne vem, kam gre denar in se sprašujem, kje je dokaz, da so ga res dobili ljudje, ki ga potrebujejo? Sem mnenja, da so nekatere akcije en velik larifari in da denar zagotovo ne gre v prave roke oz. ga v žep pobašejo tisti, ki že tako dovolj imajo. Čeprav še nimam službe in svojega zaslužka, da bi pametovala, se mi zdi, da lahko vseeno izrazim svoje mnenje. Imela sem sošolko, ki je bila revna. S svojo žepnino sem ji kupovala malico in ji darovala svoje obleke. Nisem prenesla misli, da grem jaz vsako leto s starši na morje, nosim najboljša oblačila, jem kar si želim, ona pa sanja le o tem, da bi pojedla topel obrok. Vračala mi je s tem, da je pri pouku sedela nasmejana, namesto žalostna.Odkar te spremljam, pa se me je nekaj dotaknilo. Si človek dejanj, ki je srčen, pristen in dejansko nameniš svoj čas otrokom, ki še nikoli niso videli morja. V današnjem norem svetu si ljudje ne vzamejo časa zase, kaj šele za druge - in to za cel teden! Spremljam te šele zadnji 2 leti in vidim, da si temu res predan. Smeješ se, ko ti je lepo, jočeš, kot ti je hudo. Ne skrivaš čustev in jih pokažeš! Zaradi tebe sem začela kolesariti in nisem obupala takrat, ko mi je bilo najbolj težko ali ko mi je veriga padla dol. Nekoč bi rada tudi sama pomagala ljudem v stiski, tako kot ti ... Miha, se sploh zavedaš, koliko ljudi ti stoji ob strani in te občuduje … sploh ne veš! Si navdih mnogim in tudi meni, ki bi rada nekoč postala podobna tebi. Čeprav nisi izkušen športnik in je tvoje delovno mesto za mikrofonom, si dokaz, da se da z močno voljo premikati gore - pa magar s kvadrociklom, ki ga je tako težko voziti (sem poskusila enkrat v življenju in hvala lepa, nikoli več)Veš, to delo, ki ga opravljaš ti, ni za vsakogar. Če kdo ob tvoji akciji zamahne z roko in reče: ''Eh, kaj pa je to! Usedeš se na kolo, uživaš, si na sončku in se zabavaš!'' Takega bi mahnila po glavi! Pa da vidim junaka, ki bi to naredil za cel teden – tudi, če bi mu plačali, se tega ne bi lotil, kaj šele, da bi to počel dobrodelno. Mojemu očetu je včasih iti težko do hladilnika, kaj šele, da bi se usedel na kolo in šel do trgovine 1 kilometer stran.Zagotovo je vsem nam najlažje poslati sms in darovati, to zmoremo vsi - a ne zmoremo pa tega, kar zmoreš ti! Mogoče ti to čutiš še bolj, ker si sam starš in veš, da bi za svoje otroke naredil vse, le da bi bili srečni. Ne znam si predstavljati kako je, če nimaš staršev ali nekoga, ki te ima rad. Pa, kaj, če me mami občasno okara, da nečesa nisem pospravila. Vsaj vem, da ji je mar in jo briga zame. Pa kaj, če me krega, ko prinesem domov slabo oceno, vsaj vem, da si zame želi le najboljše in ji je mar.No, ti otroci te možnosti nimajo. Nad njimi ne bedi noben, ki bi jih peljal na morje, ki bi jih poljubil za lahko noč in jim rekel, da naj se ne bojijo ničesar, saj bo vse v redu. Ta otrok ne ve, kaj pomeni pohvala in ne ve, kaj pomeni beseda počitnice, ki je današnjim otrokom (včasih vključno z mano), ki imajo polno rit vsega že čisto ''bedna!''  S svojim garanjem, znojenjem, lepimi, malce manj lepimi trenutki na terenu in bolečinami, ki jih občutiš, storiš tisto, kar njegov starš za njega noče. Se zavedaš, da si v tej akciji njegov ''oče,'' ki mu bo pokazal, da je svet lep in bo vsaj za trenutek pozabil na vse slabo. Za trenutek bo dobil občutek, da nekdo bedi nad njim in ga ima rad!S tabo je ekipa, ki te bodri in ti vliva moč. Dejansko ste vsi vi, družina otroku, ki je ni nikoli imel. Vi ste njegova mama in oče, ki ga bosta odpeljala na morje in mu polepšala življenje. To bo trenutek, ko bo lahko namesto udarcev staršev, prejel objeme in poljube ter ne bo lačen. Živel bo kot otrok in končno videl, kaj pomeni biti sploh otrok – umazan bo od peska, ne pa od tega, ker mu nihče ni opral oblek. Kolena bo imel potolčena od igre, ne pa od pretepa. Namesto kruljenja v želodcu, pa bo šel v posteljo sit in zaspan. Zapomni si, da na koncu ne boš postal milijonar, ne boš prejel pokala, niti medalje. Ne bodo te nosili po rokah, tako kot športnike, ki osvojijo najboljše rezultate ... ampak ti boš JUNAK z veliko začetnico in en VELIK POKAL otrokom si ti, saj bodo po tvoji zaslugi končno spoznali, kaj je radost in veselje.Ti otroci nimajo ničesar, dokler se ti ne usedeš na kolo, trpiš cel teden in se zgodi čarovnija! Saj veš, kako je lepo, če veš, da je nekomu mar zate, da te nekdo rad vidi, te objame in ti reče: ''Vesel sem da te vidim ...'' Vesela sem, da sem imela starša, ki sta me vzgojila v dekle, kakršno sem danes in da lahko pomagam drugim, pa čeprav ne tako široko, kot to počneš ti.Vsako leto delaš to ... Zakaj? Ker ti je mar! Ključne besede: pismo, Deželak, Junak, pomagam1, pomagam5, poslušalka, čustva, resnica, Zoja