Muzej narodne osvoboditve Maribor z izjemno razstavo
Ranjeni in bolni – Partizanska saniteta v 4. operativni coni
Zbirke Muzeja narodne osvoboditve Maribor pripovedujejo izjemne zgodbe. Zagotovo pa so najbolj dragocene zbirke, ki izvirajo iz obdobja druge svetovne vojne. Izjemno bogata in dragocena zbirka Partizanska saniteta prikazuje vojno z druge strani. Pripoveduje o humanitarnosti, izjemno težkih razmerah, v katerih je medicinsko osebje ustvarjalo čudeže, požrtvovalnosti in boju za preživetje.
Razvoj partizanskega zdravstva na območju 4. operativne cone je bil tesno povezan z razvojem osvobodilnega boja in z vojaško-političnimi razmerami v posameznih pokrajinah. Zaradi drugačnega in precej tršega nemškega okupacijskega sistema na slovenskem Štajerskem in Koroškem na tem območju do leta 1944 ni bilo partizanskih bolnišnic in organiziranega partizanskega zdravstva, kakršno je bilo v Ljubljanski pokrajini. Kljub temu pa se je skrb za ranjene in bolne partizane začela že takoj po oboroženi vstaji.
Prve partizanske čete in bataljoni so težko ranjene in obolele borce puščali v zasilnih bunkerjih in na zanesljivih kmetijah, kjer so jih zdravili civilni zdravniki, študentje medicine, bolničarji in terenski delavci. Zdravstvena dejavnost v partizanskih enotah se je začela razvijati spomladi leta 1942, organizirana gradnja partizanskih bolnišnic pa v letu 1944 po prihodu 14. divizije.
Na območju slovenske Štajerske in Koroške je bilo v letih 1944 in 1945 zgrajenih več kot 70 bolnišničnih objektov. Največ jih je bilo na Pohorju in v Zgornji Savinjski dolini. Partizanske bolnišnice pa so bile tudi na Kozjanskem, v Slovenskih goricah, na Kozjaku, na šaleško-mislinjskem območju ter na širšem območju Celja, Ptuja in Zasavja.
Na območju 4. operativne cone je v partizanski saniteti delovalo 33 zdravnikov in 36 medicincev. Življenje je med vojno izgubilo 8 zdravnikov in 6 medicincev.
Razstava je delo dveh avtoric: dr. Irene Mavrič Žižek in Simone Tripkovič, vodja projekta pa je dr. Aleksandra Berberih-Slana. Razstavo je oblikoval Uroš Lehner.
Dr. Aleksandra Berberih-Slana: »Z izjemnim ponosom predstavljamo to dragoceno zbirko, ki pripoveduje o ljudeh, ki so v nemogočih razmerah bili bitko za življenje. Ta razstava prikazuje drugo lice vojne, zgodbo ranjencev, bolnikov in medicinskega osebja, ki je svoje poslanstvo opravljalo tudi sredi gozdov. Avtorici pripovedujeta zanimivo zgodbo, oblikovalec pa je poustvaril okolje, v katerem se je ta zgodba odvijala.«
Simona Tripkovič: »V MNOM hranimo obsežno, zanimivo in dragoceno zbirko, ki smo jo poimenovali Zbirka vojaške sanitete. Prve predmete smo dobili v dar že leta 1955, ko nam je v trajno last dr. Zmago Slokan, ki je bil vodja partizanskih bolnišnic na sektorju P2, poklonil svoje kirurške pripomočke, s katerimi je v letih 1944 in 1945 operiral ranjene partizane. Prav tako smo zelo ponosni na zobozdravstveno zbirko Franca Janežiča, ki nam je bila podarjena v sedemdesetih letih 20. stol.«
Dr. Irena Mavrič Žižek: »Bolnišnice – lesene barake iz obtesanih brun, pokrite z lubjem, mahom, skodlami ali deskami – so bile zgrajene v težko dostopnih gozdovih na strmih pobočjih manj znanih grap. Poti do njih so vodile po potokih, skalah, hlodih, mostičkih itd. Kljub strogi tajnosti je nemški okupator odkril nekaj partizanskih bolnišnic ter jih večinoma požgal. Ujete partizanske ranjence je pobil, kruto pa se je znesel tudi nad bližnjimi domačijami.«
Ključne besede: Muzej, razstava, ranjeni
