Sinoči so v hramu kulture v Ribnci odprli zanimivo razstavo Poetika Mehanike.
Ribnico sestavlja več svetov. Rokodelska tradicija je verjetno najbolj poudarjen del identitete kraja, ki se sredi informacijske dobe v glavnem preživlja z industrijo. Svojevrsten razvoj okolja s spojem tradicije in sodobnosti ponuja zanimivo izhodišče za razmislek o vplivu tehnologije na življenje sodobnega posameznika, kar je posredni motiv razstave Poetika Mehanike. Prvenstveno pa želi razstava predstaviti kreativni potencial določenih tehnoloških izdelkov, ki se na različne načine pojavljajo v delih izbranih avtorjev, je uvodoma povedal Božidar Zrinski. Zrinski je poleg Mihe Turka in Anje Zver tudi pripravil razstavo.
Razstavljajo Klemen Zupanc, Anja Jelovšek, Tom Kreševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica, Tomaž Furlan in Sašo Sedalček.
Klemen Zupanc v seriji slik S tekočega traku v crash artikulira travme, ki jih povzroča človekova odvisnost od najbolj nenadomestljivih in nevarnih strojev ? avtomobilov. Zupanc upodablja avtomobil kot avtopoetični motiv, zaznamovan z uničujočim potencialom stroja v življenju sodobnega človeka.
Umetnica Anja Jelovšek uporablja satelitsko tehnologijo kot orodje za beleženje vsakdanjika. Svojevrsten dnevnik je sestavljen iz GPS-risb, na katerih se nestanovitnosti urbanega življenja mladega človeka rišejo v obliki naključnih abstraktnih vzorcev. Umetnica izrablja možnosti nenehnega nadzora in tako spreminja svoj vsakdanjik v performans.
Kreativni potencial informacijskih tehnologij uporablja tudi BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica). Ustvarjeni matematični algoritmi in računalniški programi predstavljajo Bridi tisti podaljšek (avtomat), ki nadomešča umetnikov neposredni stik z ustvarjanjem in v umetniško delo vnese avtomatizirano proizvodnjo dela. Vizualni jezik, ki ga BridA razvija, ponuja ob spoznavanju različnih nevidnih procesov ustvarjanja najsodobnejšo percepcijo sveta. V delo Modux 1.2012 tako vnaša digitalno dojemanje realnega sveta, in sicer preko enostavnih barvnih kvadratov, povečanih pixlov, ki nosijo podatkovne informacije iz okolja, v katerem je delo nastajalo, in ne vizualnih. Njena vizualna podoba preizprašuje različne lastnosti klasičnih likovnih del in velikokrat postavi v ospredje formalne likovne probleme, s prenosom ustvarjalnega procesa na tehnologijo pa postavljajo vprašanje o avtorstvu in odnosu umetnik–objekt.
Tomaž Furlan dobesedno ustvarja stroje. Stroji iz serije Wear absurdno poustvarjajo odtujenost človeka, ki v industrializirani družbi postane ujetnik izdelkov, ustvarjenih, da bi mu lajšali bivanje. Golo nenaravno ponavljanje ponuja gledalcu možnost, da tudi sam izkusi to absurdno vsakdanje stanje.
Sašo Sedlaček je razvil URBAN_Avtomat za suho robo, ki najbolj neposredno izhaja iz so-dobnosti Ribnice. Temelji na avtomatizaciji distribucije suhorobarskih izdelkov, s katero je izrinil nepredvidljivo, duhovito in iznajdljivo človeško naravo Ribničana Urbana pri prodaji tradicionalnih gradnikov identitete in prepoznavnosti sodobne Ribnice. Sedlačkov avtomat postane pravi simbol razvoja potrošniške pozno kapitalistične družbe in kot tak opravičuje mesto v stalni likovni zbirki Galerije Miklova Hiša.
Razstava Poetika Mehanike raziskuje, kako stroji na različne načine vstopajo v razmerje s človekom. So njegov izdelek, orodje, motiv in nadomestilo.
Ob razstavi je potekal tudi spremljevalni program, ki so ga pripravile Ana Pugelj, Maja Rus in Maja Zbašnik.
Razstava bo na ogled do 13. aprila.
Ključne besede:
