Zdravniki in domači so ji govorili, da si vse domišlja in da z njeno hčerko ni nič narobe - hudo so se motili

20. 06. 2026 ob 16:22

Materinski čut ji ni dal miru in ni odnehala ter rešila hčerino življenje

Mislili so, da je le utrujena, panična in preveč skrbna mama. Ko je takrat 40-letna Jodie opazila, da se z njeno novorojenčico Hattie dogaja nekaj nenavadnega, so jo zdravniki in celo njeni najbližji prepričevali, da si stvari preprosto domišlja. Vendar materinski občutek ne vara. To je ganljiva in navdihujoča zgodba o neizmernem pogumu, izčrpanosti in vztrajnosti mame, ki se je morala sama zoperstaviti zdravstvenemu sistemu, da bi svojemu dojenčku rešila življenje. Zgodba, ki dokazuje, da nihče ne pozna otroka bolje kot njegova mama''Imela sem 40 let, bila sem izčrpana in sem se šele prilagajala življenju z novorojenčkom in svojo drugo, dvoletno hčerko Bridie. Moja najmlajša hči se nikakor ni mogla pomiriti. Ni spala, ni pustila, da jo odložim, in nenehno je želela jesti, vendar ni hotela piti po steklenički. Bila sem obupana. Ko je bila stara približno mesec dni, sem jo odpeljala k zdravniku, saj sem mrzlično iskala odgovore, zakaj moj dojenček noče spati ali se pomiriti.''Rekli so ji, da gre morda za intoleranco na mlečne izdelke, zato jih je črtala iz prehrane in upala na najboljše. Toda z minulimi tedni je začela opažati nekaj drugega. Hčerkino čelo je bilo videti nenavadno veliko, skoraj izbočeno, opazila pa je tudi, kako se ji delajo majhne vdolbinice.Pri dveh mesecih se je vrnila k zdravniku, tokrat bolj osredotočena na obliko njene glave''Rekli so mi, da ni razloga za skrb – da se glave dojenčkov lahko razlikujejo in razvijajo različno,'' je mama Jodie povedala za Newsweek. ''Poskušala sem verjeti v to, resnično sem verjela, a nato sem opazila izboklino, ki se je oblikovala na njenem zatilju. Do takrat še vedno ni spala niti se umirila, jaz pa sem se komaj obdržala na nogah.''Znova se je vrnila k zdravniku in vprašala, ali ji morda ta izboklina povzroča nelagodje. Prepričevali so jo, da je to ''normalno'' in da imajo dojenčki pogosto težave s spanjem.Stvari je vzela v svoje roke in začela raziskovati, a so ji govorili, da si domišlja''Ko je bila stara približno tri mesece, sem začela sama raziskovati. Naletela sem na stanje, ki se imenuje kraniosinostoza – gre za pojav, pri katerem kosti v dojenčkovi lobanji prerano zarastejo. To besedo sem zapisala na kos papirja in jo pokazala zdravniku. Rekel mi je, da zanjo še nikoli ni slišal. Prav tako me je opozoril, naj ne iščem po Googlu, češ da je internet poln netočnosti in zarot,'' se spominja Jodie, ki je takrat domov prišla čisto obupana in ni več vedela, kaj naj naredi.Obupana mama ni več vedela, kaj naj naredi''Celo moji najbližji so mislili, da morda preveč razmišljam o vsem skupaj in si domišljam. Moja mama je namigovala, da morda vidim nekaj, česar ni. Moj mož Dominic je videl, kako izčrpana sem – najina hči se ob njem ni hotela umiriti, zato se je počutil nemočnega, ko me je gledal, kako se mučim. Vendar me nekaj globoko v meni ni pustilo pri miru.''Naletela na zdravnika, ki jo je končno poslušalNekaj tednov kasneje se je znova vrnila – tokrat odločena, da ne odide, dokler je ne uslišijo. Sprejel jo je zdravnik, ki ga prej ni še nikoli srečala. Razložila mu je vse, kar je opazila pri hčerki in dejala, da ne bo zapustila ordinacije, dokler ne dobi napotnice za pediatra. Zdravnik se je posvetoval z glavnim zdravnikom, ki jo je končno poslušal - v roku ene ure je prejela napotnico in poslali so jo naprej v bolnišnico.''Spominjam se, kako sem vstopila na tisti pregled in zadrževala dih. Zdravnica je pogledala mojo hčerko, dvignila slušalko in poklicala specialista, nato pa se obrnila k nam in dejala, da sumi na kraniosinostozo. Po tem se je vse odvijalo bliskovito hitro; v nekaj dneh so nas napotili v otroško bolnišnico Alder Hey.'' pove mamica, ki si je končno oddahnila, čeprav je bila zelo prestrašena, ko je ugotovila, da je s hčerko nekaj res narobe.  Diagnosticirali so ji metopično in sagitalno kraniosinostozoKosti v njeni lobanji so se prehitro zarastle, kar bi brez zdravljenja lahko vplivalo na razvoj njenih možganov. Ko je bila stara komaj leto dni, je med pandemijo covida prestala deseturno operacijo. ''Tega dne ne bom nikoli pozabila. Zaradi omejitev Dominic ni smel vstopiti v bolnišnico. Sama sem jo morala odnesti v operacijsko dvorano in jo držati v naročju, dokler je niso uspavali. Nato sem jo predala in odšla,'' se spominja mama, ki je vseh deset ur čakala  v bolnišnici in jo želela čimprej objeti.  Nekaj tednov kasneje je dobila deklica hudo okužbo Le nekaj tednov kasneje se je pri njej razvila resna okužba in znova je morala na nujno zdravljenje, a se je na koncu vse rešilo. Jodie pravi, da še danes čuti krivdo, čeprav se je borila: ''Včasih menim, da bi morala že prej močneje vztrajati. Nekaj pa zagotovo vem: nihče ne pozna dojenčka tako dobro kot mama. Če se vam zdi, da nekaj ni v redu, verjemite temu občutku. Spogovorite se. Vračajte se. Vztrajajte, dokler vas nekdo ne posluša. Kajti tudi če drugi mislijo, da ste preveč tesnobni ali da si stvari domišljate – si jih ne.'' Danes ima Hattie 6 let in je neustrašna in čudovita deklica.  Ključne besede: kraniosinostoza, operacija, mama, hči