Iz pekla zlorab do junaka, ki rešuje druge: Pretresljiva zgodba Damijana Janžekoviča

04. 06. 2026 ob 11:35

»Če tega junaka v otroštvu nisem imel sam, bom pa jaz junak za nekoga drugega.« Pretresljiva in navdihujoča zgodba Damijana Janžekoviča, ki je ganila celotno ekipo Denis Avdić Showa.

Danes smo v Denis Avdić Showu gostili izjemnega posameznika, Damijana Janžekovića, ki je s svojo iskreno in pretresljivo življenjsko zgodbo ganil vse v studiu. Damijan je bil že del Dežele junakov – včeraj se je Cenetovi dobrodelni poti pridružil na etapi proti Ptujski Gori. Prav njegovo zgodbo je Cene med izzivom izpostavil kot eno tistih, ki se mu je najbolj vtisnila v spomin. Danes jo je Damijan delil tudi z nami. Njegovo otroštvo ni bilo običajno. Ni bilo varno, srečno in brezskrbno. Odraščal je v stanovanju z mamo, babico in stricem. Na prvi pogled so delovali kot povsem običajna slovenska družina, a resnica za zaprtimi vrati je bila povsem drugačna. Kot je povedal sam, so navzven delovali normalno, navznoter pa je bilo vse prej kot to. Mama se je borila z odvisnostjo od alkohola, Damijan pa je že zelo zgodaj spoznal nasilje, strah in občutek, da nikoli ni dovolj dober. Leta zlorab, bolečine in notranje stiske so ga pripeljala do samopoškodovanja, depresije in več poskusov samomora. Prvič že ob koncu osnovne šole, po valeti, ko je v svoji nemoči videl le še en izhod. Srednja šola mu je prinesla novo okolje in novo upanje. Želel je dokazati, da zmore. Bil je odličen dijak, prejemal priznanja, se trudil – a mamino priznanje ni nikoli prišlo. Njegova stiska se je nadaljevala, dokler pri 18 letih ni doživel trenutka, ki ga opisuje kot dno svojega življenja. Po tem dogodku je vedel, da v takšnem okolju ne more več ostati. Danes Damijan o svoji zgodbi govori javno. Ne zato, ker bi bilo lahko, ampak zato, ker želi biti glas za tiste, ki ga sami morda še nimajo. Svojo izkušnjo je prelil tudi v knjige – prihodnje leto izide tretji del njegove trilogije. Ko smo ga vprašali, kako gleda na akcijo Dežela junakov in na to, da otrokom omogočimo deset dni počitnic na morju, je bil njegov odgovor jasen: vredno je. Za nekoga je to lahko edina svetla točka v življenju. Damijan pravi, da je knjige začel pisati predvsem zaradi drugih. Da bi komu vlil pogum, dal upanje in pokazal, da tudi po najtemnejših trenutkih obstaja luč. Kot najstnik je pogrešal literarnega junaka – nekoga, ki bi mu skozi zgodbo pokazal, da ni sam in da obstaja izhod. Zato si je rekel: če tega junaka ni imel on, bo morda prav on postal tak junak za nekoga drugega. Spregovoril je tudi o svojih spominih na kolonijo. Sam nanjo nima najlepših spominov, danes pa kot odrasel človek dobro razume, koliko lahko takšna izkušnja pomeni otrokom. Že to, da se otrok komu zaupa, da ga nekdo sliši in vidi, je lahko neprecenljivo. Damijanu je danes žal, da takrat ni imel več poguma, da bi komu povedal, kaj se mu dogaja. Danes predava tudi po šolah in pravi, da ga odzivi otrok vedno znova opomnijo, zakaj to počne. Če se njegova zgodba dotakne vsaj enega otroka, če komu pomaga, da se počuti manj sam, potem lahko zvečer mirneje zaspi. Z mamo že 13 let nimata stikov. Ko je odšel v prvo nadomestno družino, mu je rekla, da ko prestopi prag stanovanja, nista več mama in sin. Damijan ji je takrat odgovoril: »Saj v resnici nisva nikoli sploh bila.« Njegova zgodba je težka, a hkrati izjemno močna. Je zgodba o bolečini, preživetju, pogumu in o tem, kako lahko človek tudi iz najtemnejših delov življenja ustvari nekaj, kar drugim prižiga luč.Če se je Damijanova zgodba dotaknila tudi vašega srca in bi radi prebrali njegovi prvi dve knjigi, ju lahko najdete  TUKAJ.  Ključne besede: Damijan Janžeković, življenjska zgodba, otroštvo