Izpoved zdravnice, ki spremlja otroke na njihovi zadnji poti: »Ko umre otrok, za katerega skrbiš, in si povezan z njim ter njegovimi starši, je zelo hudo«

14. 05. 2026 ob 11:45

Danes obeležujemo evropski dan paliativne oskrbe

»Zaradi bolnika smo tukaj. Nismo tu zaradi česa drugega. Naš pogled na življenje je zato drugačen – naučiš se ceniti drobne trenutke in tiste male sreče, ki jih doživljaš doma. Ko si na tleh, preprosto spremeniš misli in se osredotočiš na tisto, kar ti v življenju prinaša največ veselja.« To so besede otroške zdravnice, dr. Anamarije Meglič, ki se že več kot tri desetletja sooča z najtežjimi situacijami na Pediatrični kliniki. Odkrito deli svoje izkušnje o trenutkih, ko otroku ne moreš podariti življenja, lahko pa mu omogočiš mirno slovo v objemu staršev.V svetu, kjer pričakujemo, da medicina reši vse težave, je, kot pravi zdravnica, priznanje nemoči najtežje. »Ta nemoč, ki jo kot zdravnik čutiš, ker otroku nisi mogel dati življenja – tega ti nihče ne more vzeti ali te odrešiti,« priznava dr. Megličeva. Žalost se ne da preprosto predelati; ostaja v duši zdravnika. »K temu pa se naloži tudi zadovoljstvo, ker veš, da si nekomu drugemu omogočil lepše in lažje življenje,« dodaja zdravnica. »Ko umre otrok, za katerega skrbiš, in si povezan z njim ter njegovimi starši, je zelo hudo🖤. Hudo ti je za otroka, hudo za starše. Tudi zdravstveni delavci se navežemo, najtežja pa je nemoč, ki jo kot zdravnik občutiš, ker otroku nisi mogel dati življenja. To ni nekaj, kar… pic.twitter.com/V3axCjOXgm — Zdravniška zbornica Slovenije (@zdravniska) May 14, 2026 Paliativna oskrba ni le morfijMnogi zmotno menijo, da paliativna oskrba pomeni le lajšanje bolečin z morfijem tik pred smrtjo. Vendar je paliativa veliko več. Je celostna oskrba in pomoč tam, kjer so družine najbolj obremenjene in se soočajo z največjimi težavami.Starši skrbijo za svoje otroke 24 ur na dan, brez prostega trenutka, ujete med upanje in neizbežno. »Naša naloga je, da jim življenje poenostavimo. Da jih poslušamo in skupaj oblikujemo načrt, ki bo otroku olajšal življenje,« pojasnjuje zdravnica.»Povezujemo se na vseh ravneh – od šol, ki jih otrok obiskuje, do primarne in terciarne zdravstvene oskrbe. Zdravniki se moramo povezovati, da najdemo najboljše rešitve za otroka v določenem trenutku. Včasih je treba tehtati: ali je bolje, da je otrok omejen in zaprt, ali pa mu omogočimo, da vsaj del časa preživi v miru doma, v krogu družine, kjer so vsi pomirjeni.«Spomin na »zvezdice«V osmih letih je ekipa spremljala okoli 170 otrok, od katerih je polovica že umrla. A za dr. Megličevo to niso le številke: »Vse starše še vedno slišimo, vse si zapomnimo in vedno se spominjamo njihovih zvezdic. Tudi po njihovi smrti.« Zdravstveni delavci se navežejo na male borce. Čeprav bi nekateri to označili za neprofesionalno, dr. Megličeva odgovarja: »Smo ljudje. Ko skrbiš za nekoga, ko dobiš povratne informacije od otroka in se povežeš s starši, nastane vez. In takrat je zelo težko.«Zaspati v objemuNajvečje darilo, ki ga paliativni tim lahko podari družini, je čas in bližina. V trenutkih, ko se življenje izteka, ni nič pomembnejšega od tega, da so vsi skupaj. »Najlepše je, ko družini omogočimo, da so vsi v enotni skupnosti. Da lahko v bolnišnici prespijo bratci, sestrice in oba starša. Da so vsi v objemu in da lahko otrok v tem objemu mirno zaspi.«Skrb do najšibkejših»Cilj je samo eden: da bi bili paliativne oskrbe deležni vsi otroci v naši državi, ki jo potrebujejo. Ni prav, da otroci trpijo. Noben otrok ne sme trpeti – ne fizičnih bolečin, ne psihičnih stisk, ne dihalnih težav. To, kar lahko naredimo na našem področju, smo dolžni narediti. To je naša naloga. Naša obveznost. Zato smo tu in za nič drugega.« Ključne besede: paliativna oskrba, otrok, smrt, zdravnica, izpoved, žalostno