Stari božični običaji, ki imajo globlji pomen, kot si mislite

24. 12. 2025 ob 06:53

Etnologinja Jelka Pšajd pojasnjuje, kako so božične šege oblikovale življenje nekoč.

V času pred božičem znova zaživijo stari običaji in občutek prazničnosti, ki sega globoko v preteklost. Etnologinja Jelka Pšajd razkriva, kako so božič doživljali naši predniki in kakšen pomen imajo te šege danes. Božični dnevi vsako leto prebudijo spomine na domačnost, poznane vonjave in zvoke ter navade, ki so zaznamovale otroštvo. To je čas družinskih srečanj, peke prazničnih dobrot in majhnih ritualov, ki so nekoč soustvarjali praznično vzdušje. Po besedah Jelke Pšajd božične šege niso zgolj nostalgičen spomin, temveč odsev nekdanjega razumevanja sveta, narave in skupnosti. Božič ima na Slovenskem zelo stare korenine. Pred njim je nastopil advent – obdobje tišine, posta in duhovne priprave na prihod Kristusa. Kot pojasnjuje Pšajd, advent ni pomenil le verske dolžnosti, temveč čas notranjega premisleka, molitve in pričakovanja novega začetka. "Advent je pomenil pričakovanje svetlobe in miru, kar je bilo temeljno za razumevanje božiča," dodaja.Foto: Jure Kljajić Čas miru in simbolike Zimski praznični čas sovpada z zimskim sončnim obratom, ki je imel za prednike poseben pomen. "Zimski čas je bila doba duhov, ko so se pokojni vračali na ta svet," pojasnjuje. Božični običaji so zato prepletali poljedelske, živinorejske in duhovne prvine. Med značilne šege sodijo božična slama, panj, obredni kruh in polažič, pa tudi številni obredi za rodovitnost, zlasti pri perutnini. Vse, kar se je dogajalo v tem času, je imelo praktičen namen – zaščito doma, živine in blaginje družine. Pomembni so bili tudi obredni obhodi, povezani z ognjiščem in ognjem kot središčem domačega življenja. Med najstarejše šege sodi koledovanje, ki izvira še iz predkrščanskega časa. Po besedah Pšajd ni šlo le za petje in obiskovanje hiš, temveč za povezovanje skupnosti in izrekanje dobrih želja za prihajajoče leto. Polažiči in koledniki V Pomurju in Porabju so imeli posebno vlogo polažiči – prvi obiskovalci v novem letu, imenovani tudi božji gostje. "Polažič velja za poslanca prednikov. Prinaša srečo, rodovitnost in bogastvo, kar je bilo podkrepljeno z različnimi obrednimi dejanji, ki so se dogajala ob hišnem ognjišču," pojasnjuje Pšajd. V preteklosti so polažiči pogosto prihajali ponoči in simbolično preganjali zimo ter prebujali naravo in novo življenje. Drugod po Sloveniji so bili bolj razširjeni koledniki, največkrat skupine dečkov, ki so s pesmijo voščili, prosili za darove in se zanje zahvalili. Če daru niso prejeli, je sledila hudomušna pesem ali simbolna graja, kar je pomenilo sramoto za hišo. Ker so bili novoletni obhodi časovno zelo blizu božiču, so se običaji pogosto prepletali. Sčasoma so se številne božične šege izgubile ali pa se je zabrisal njihov prvotni pomen. Čeprav so nekatere obredne prakse v zimskem času ostale, jih danes pogosto izvajamo brez razumevanja njihove simbolike. Od doma v trgovske centre  Današnje praznovanje božiča je precej drugačno. Iz intimnega domačega okolja se je preselilo v javni prostor, na ulice in v trgovska središča, kjer prevladuje hrup, bleščanje in potrošnja.  "V preteklosti – in še vedno je – je čas do božiča v simbolnem pomenu pričakovanje svetlobe, luči, obilja. Sedaj pa je popolnoma obratno – lučke s kičastim bleščanjem in migetanjem," pravi.  Kljub temu etnologinja vidi upanje v ponovnem oživljanju koledovanja, predvsem med mladimi. "Koledovanje je priložnost, da se mladi nekaj novega naučijo, pokažejo svoje 'igralske' sposobnosti, pridobijo samozavest, se družijo in zabavajo, hkrati pa so motivirani tudi z darovi, ki jih prejmejo za sodelovanje – lahko rečem, da je to že kar plemenito delo," še dodaja.  Ključne besede: božič, božični običaji, slovenski božični običaji, Jelka Pšajd