(Intervju) Iskreno z Denisem Avdićem o ljudeh, ki so mu spremenili življenje

12. 12. 2025 ob 09:40

Denis pravi, da če pomagamo ljudem okoli sebe, bomo tudi mi lepše živeli

''Na neki točki življenja tudi to, da daješ vse od sebe, ni dovolj. Nekomu se zdi 1.500 evrov malo, nekdo drug pa se prav zaradi tega zneska ne more postaviti na noge. Včasih je potrebno zelo malo, pa se človeku življenje povsem spremeni. To je tudi pomembno sporočilo otrokom, namreč da je socialna stiska lahko samo trenutno stanje in ni nujno njihova prihodnost,'' pove Denis, ki že nestrpno čaka, da se kmalu začne zdaj že tradicionalni 28-urni dobrodelni maraton.Novinarki revije Jana je v intervjuju zaupal, da se je moral sam že zgodaj zanašati predvsem nase, kar je pomembno vplivalo na njegov razvoj, je pa v njegovem življenju kar nekaj ljudi, brez katerih danes ne bi bil to, kar je.List papirja in domišljijo vedno pri sebiNa eni od življenjskih prelomnic svoje mladosti se je najprej zakopal v knjige. Ne ve, kako in kdaj mu je v roke prišla tista s koraki manifestacije svojega življenja.''Ko nimaš nič drugega, imaš svinčnik, list papirja in domišljijo vedno pri sebi. Tako lahko načrtuješ in sanjaš.'' Predlagano je bilo, da si sebe predstavljaš najdlje v prihodnosti, kot si lahko. Na sto let si ni upal pomisliti, se je pa precej jasno videl pri devetdesetih.''To je tvoj življenjski cilj. Zapišeš si, kdo si pri teh letih, kaj počneš, kako je videti tvoj dan, kje živiš, s kom, imaš vnuke, koliko. To je ultimativna manifestacija. Iz tega potem dobiš sliko, kdo si pri osemdesetih, sedemdesetih, šestdesetih, petinštiridesetih, tridesetih, petindvajsetih, da lahko v določeni starosti preveriš, kje si in koliko zaostajaš za cilji o zdravju, odnosih, karieri, materialnem stanju, ki si si jih zastavil. Do zdaj so se mi vsi uresničili, celo hitreje, kot sem zapisal v časovni okvir. Že takrat, mislim, da je bilo to na začetku dvajsetih, sem zapisal, da si želim delati na radiu in televiziji, pa takrat nisem bil še nikjer. Med cilje sem si zapisal radijskega viktorja in da želim nasmejati cel stadion ljudi. Le nekaj let pozneje sem nastopil na otvoritvi novega stadiona Stožice in resnično nasmejal ves stadion. Na žalost tega lista danes nikjer ne najdem, se pa spomnim vsega, kar sem tam napisal!''Moraš se premakniti, nič se ne bo zgodilo samo od sebeŽe pri sedemnajstih letih je kot policijski kadet živel in se preživljal sam. Ena ključnih oseb v tistem obdobju je bil Bojan Tomažič, oče njegove nekdanje punce. ''Ko je ostal brez službe, je poprijel za vsako delo. Nič mu ni bilo pretežko in je še mene, ki sem bil povsem brez denarja, vozil s sabo. Šla sva tudi sredi noči, če je bilo treba. Vedno mi je govoril: 'Moraš se premakniti, nič se ne bo zgodilo samo od sebe.' Dal mi je nekaj denarja za začetek in mi pokazal, kako naj si poiščem službo, čeprav sem bil še povsem zelen in izgubljen.''Na koncu je našel kar nekaj dela in bil vedno zaposlen v dveh službah – tako kot je še danes.Brez nje ne bi bil na radiuNjegovo zgovornost so hitro opazili prijatelji in sodelavci. Na službeni poti z dvema policistkama so po radiu slišali oglas, da na postojnskem Radiu 94 iščejo nove voditelje. ''Rekli sta mi, da je to zame, ker tako rad govorim, pa še plačali mi bodo za to. In sem šel.''Sprejela ga je urednica Sabrina Mulec, s katero je še danes v stikih. ''Rekla je, da se ji zdim znan, kot da me je že slišala na radiu, jaz pa sem bil tam prvič v življenju,'' se nasmehne in pove, da mu je dovolila biti ustvarjalen, svoboden ter ga veliko naučila.''Čeprav sem imel drugačen naglas kot sodelavci in sem izstopal, so mi dovolili, da ostanem svoj. Če bi me Sabrina takrat zavrnila, verjetno nikoli več ne bi šel na nobeno avdicijo in danes ne bi bil na radiu.''Nekdanji lastnik Radia 1 je bil prvi, ki ga je popolnoma razumel''Leo Oblak, nekdanji lastnik Radia 1 je bil prvi, ki me je popolnoma razumel. Včasih je imel še bolj nore ideje od mene, da sem moral jaz njega ustavljati. Razumel je, da sta humor in satira namenjena smehu, ne škodi. Ker je kot Kraševec odraščal ob gledanju italijanske televizije, je razumel moj način humorja na radiu in mi je ob vseh spornih zadevah vedno stal ob strani. To mi je ogromno pomenilo.''Vedno ga je podpiral in upošteval njegove želje – pri nakupu opreme ali iskanju sodelavcev. ''Od njega sem se res veliko naučil.''Spodbujal me je, naj bom pristenProgramski direktor Radia 1, Andrej Vodušek, mu je pomagal pri oblikovanju radijske osebnosti s preprostim, a ključnim nasvetom: naj bo pristen.''Na začetku sem vodil program ob vikendih. Andreju sem velikokrat razlagal, kaj bom povedal v etru, a je potem vse skupaj izpadlo povsem drugače. Spodbujal me je, naj ne igram voditelja, ampak naj bom jaz – kar pa je težko, saj vsi nekoga posnemamo ali imamo predstavo, kakšen naj bi bil radijski voditelj. Mislimo, da je narobe, če smo, kar smo.''Kreativni tandemMed sodelavci je našel ljudi, ki jim zaupa tudi na osebni ravni. Eno takih iskrenih prijateljstev je spletel s kreativnim direktorjem Nejcem Tisujem, ki mu pravi kar možgani radia. Veliko se pogovarjata o službi in življenju, družini pa skupaj preživljajo tudi dopust.''Kadar moje misli in ideje odplavajo, jih zna Nejc spraviti v pravo obliko. Skupaj sva kreativni tandem.''''Če bi Nejc zapustil radio, bi ga tudi jaz,'' pove brez oklevanja. ''Nejc zna uravnotežiti vodenje radia z razumevanjem zaposlenih. Včasih si vzameva čas zase, včasih se spreva, ampak se vedno znava pogovoriti.''Vir: Revija Jana Ključne besede: Denis Avdić, intervju, dobrodelni maraton, pomoč, srčnost