Danes mineva leto dni, odkar se je za vedno poslovila humanitarka, ki je ne bomo nikoli pozabili.

16. 07. 2025 ob 08:50

Deželakovo pismo Aniti

Draga Anita! Ne morem verjeti, da je že eno leto okrog, zdi se mi, kot da bi se videla pred kratkim. Manjkajo mi tvoji objemi, tvoj stisk rok in tvoje besede, polne umirjenih tonov in ljubeznivosti. Vedno si me znala pobožati s tvojim toplim pogledom, logičnim nagovorom, polnim razumevanja in optimizma. Zate ni bilo izgubljenih bitk, vedno si se postavila na stran šibkejših in predvsem otrok. Bila si jim druga mati, tebi so zaupali, včasih celo bolj kot lastnim staršem. Ti si šla v akcijo tudi ob treh zjutraj, če so te potrebovali. V kratkem se bom z ekipo odpravil obiskat otroke v Zambratijo in že zdaj vem, da bodo moje oči zaman iskale tebe. Kakšno super druženje ste nam vedno pripravili z ostalimi vzgojitelji in vzgojiteljicami. Kako temeljito ste se vedno pripravili na naš obisk, sta mi povedali obe hčerki, Manca in Mojca, ki te prav tako pogrešata kot jaz. Pravita, da na morju ne bo nikoli več tako, kot je bilo s tabo. Znala si ju potolažiti v trenutkih, ko jima je bilo z otroki težko. Marsikatera otroška zgodba je bila zanju pretežka, a zate nobena. Ti se nisi ustrašila nobene. Vedno si iskala rešitve in tudi, ko je bilo zelo hudo, nisi obupala. Zdaj, ko berem tvojo knjigo, marsikaj lažje razumem, čeprav si mi veliko stvari zaupala že sama. Taka borka si bila vedno, pa je bilo zagotovo hudo tudi tebi. Jokala si na samem, v svojem kotičku, pred ljudmi se nisi zlomila nikoli. Ne bom pozabil tudi tvojih govorov v javnosti ali tvojih odgovorov pri nas na Radiu 1. S tako tankočutno melodiko in zanosom si pletla misli, zelo suvereno in hkrati tako emotivno. Zame si bila vedno pravi vzor v dobrodelnosti. In res nikoli nisi obupala. Rekla si mi: »Ja kdo jim bo pa pomagal? Sistem jim ne bo, mi jim bomo.« Tudi ko te je napadla bolezen, si se borila. Ne le z njo, ampak tudi s problemi drugih ljudi. Tvoja hči Karmen mi je na tvojem pogrebu nekaj prišepnila, česar nikoli v življenju ne bom pozabil. Ti točno veš, kaj. Draga moja Anita, tako zelo te imam rad, tako ponosen sem na tvoje opravljeno delo in tako zelo sem privilegiran, da sem lahko tako aktivno sodeloval s tabo. V življenju sem imel na svoji poti dva odlična mentorja – tebe in Aleša Varogo – in žal sta oba že na drugi strani mavrice. A še vedno komuniciram z obema, na svoj način – važno mi je, da se razumemo. Tudi na moje ključne odločitve še vedno zelo vplivata oba. Zelo sem vama hvaležen in bom ostal na vezi z vama tudi v prihodnje. Draga Anita, hvala za toplino in ljubezen, poljub na lice in na zdravje s kozarcem piva, ki si mi ga nekoč natočila iz pločevinke. Bodi mi lepo!!! Miha Deželak Ključne besede: Anita Ogulin, obletnica, humanitarka, pismo, Miha Deželak